En el vibrante universo del rock japonés, destaca un nombre que ha dejado una huella imborrable: SID. Este grupo, fundado en 2003, es el resultado de la unión de talentos únicos que comparten una pasión por la música y una visión artística distintiva. SID se compone de cuatro miembros: Mao (vocalista), Shinji (guitarrista), Aki (bajista) y Yuuya (baterista). Su debut no solo marcó el comienzo de una nueva era en sus vidas, sino también en el mundo del J-Rock.
Mao, cuyo nombre real es Hideto Murata, nació el 23 de octubre de 1977. Con una voz que puede evocar una profundidad emocional impresionante, Mao es el corazón del grupo. Su capacidad para conectar con el público a través de sus letras ha sido un componente vital del éxito de SID.
Shinji, cuyo nombre real es Shinji Ninomiya, trajo una destreza instrumental sin igual al grupo. Nacido el 8 de febrero de 1979, su estilo único y sus solos de guitarra llenos de emoción rápidamente lo hicieron destacar en la escena musical.
Aki (nombre real: Akihito Ooki), nacido el 3 de febrero de 1981, añadió una dimensión rítmica esencial al grupo. Su pasión por la música y su talento natural para el bajo han sido vitales para el sonido distintivo de SID.
Yuuya (nombre real: Yuya Yanagi), nacido el 9 de diciembre de 1979,
Ver BiograFia Completa
Nespodobno Povabilo Song Lyrics
Nespodobno Povabilo by SID Strah v slovo duši libero zaspi
In v temi nad rjuho udari v glavo.
Spet v nedogled ena sama misel tli,
Vžge jo Njena biti, me nagovori.
Brez vsake dlake na jeziku sam,
Ji solze na obrazu brišem in izdam
Demo ji plan:
Lep kozarec in notri vino,
Roka mi za vrat drsi,
Naj se dere, naj nori,
Ve zakaj prišla je, zakaj prišla je.
A ne vidim, kar se zdi, kot v megli.
V dan izgine tema, naju ne izda,
Objeta sredi sobe vidiva le dva.
Dva, ki svojo senco me
eta v svet,
Ki za oba nastaja, ko se dela spet
Plan za novi dan:
Lep kozarec in notri vino,
Roka mi za vrat drsi,
Vse to vidi le spomin,
Le spominu daje, spominu daje.
In derem se naglas, plezam na drevo,
Momentu padem dol, naj ponovim;
še enkrat derem se naglas, plezam na drevo,
Na vrhu že sedim, ko naju vidim in v rokah:
Lep kozarec in notri vino,
Roka že za vrat drži,
Tisto kar rosi o
i,
Slika najina je, le najina je.
Vse zaman, vse zaman, vse zaman...
Vse zaman, vse zaman...
Ker ne vidim kar se zdi, le mislim si.